Šola za žene

Če se moški zagleda v dekliški obrazek, ko ima punčka komaj štiri leta in jo zaupa v vzgojo samostanu, ki naj jo ohrani »čim bolj neumno«, on pa jo bo – v svojem strahu da ne bi bil rogonosec – poročil, ko bo stara dvajset let, se nam zdi taka zgodba vsaj nenavadna, če že ne bizarna. V francoskem okolju, kjer je skakanje čez plot in natikanje rogov skorajda nacionalni šport, pa bi se zadeva nemara zdela celo verjetna.

Vsaka dobra komedija ima v sebi tudi nekaj tragičnega. In vsak komičen značaj ima v sebi tudi nekaj grenkobe. Arnolf je v svojem bolestnem begu pred rogovjem smešen, a njegova naivna zagrizenost ga pahne v osamo. Ljubljena oseba ga odklanja – pa vendarle: ali je v resnici zaljubljen ali gre le za odnos do lastnine? Ne vemo, kaj bo z njim, ko zapusti prizorišče, kakor tudi ne vemo, kakšna bo nadaljnja usoda mladega para, ki smo ga pred zatemnitvijo videli v objemu. In če se sprašujemo o aktualnosti Šole za žene, ki jo letos uprizarjamo na Loškem odru, skušajmo najti kakšne približke v gibanju #Me Too, ali kot bi rekel Molière - #moi aussi. Če natanko razmislimo, bi lahko celo rekli, da je bil prav Molière s tem besedilom eden prvih feministov, takoj za Aristofanom z Lizistrato.

Avtor: J. B. P. Moliere

Režija: Matija Milčinski

Scena: Tatjana Oblak Milčinski

Šepetalec: Ana Babnik

Razsvetljava: Igor Pinterič

Zvočni efekti: Žiga Srebot Jelovšek

Lektor: Ludvik Kaluža

Koreografinja: Mateja Jerebic

Igralci: