Partnerska poroka

Maša, magistra prevajanja in njena mama Olga, slavistka, živita sami, ker se je mama ločila. Mama malo preveč skrbi za hčerko, saj prebira celo njena pisma. V hišo prihaja tudi čistilka Marija, ki je osamljena, ker si je njen mož, ki dela v Nemčiji, našel drugo. Maša priteče domov in pove, da je tudi njo ravnokar zapustil Rok.

Olga, ki je možev odhod že prebolela, poučuje Mašo, da so ženske središče sveta, da rojevajo celo te nezanesljive moške ter da ima v pedagoški strukturi visok položaj, ki ga je dosegla sama brez pomoči moških. Njen refren je »Ženske smo samozadostne«, celo v spolnosti in ob hčerini osuplosti omenja vibratorje in druge erotične pripomočke za samozadovoljevanje.

Toda vse se poruši, ko mama na obletnici mature svojih dijakov izve, da je bil dijak Peter v gimnaziji zaljubljen vanjo in da je tudi zato odšel študirat teologijo, kjer pa so ga odslovili, ker je nastopil proti celibatu. In na tej obletnici se kljub več kot dvajsetletni razliki v letih med njima zgodi ljubezen. Olga dokazuje, kako je, če se vname stari panj. Hči ji prizna, da se je spustila v partnerski odnos z državnim podsekretarjem na ministrstvu za okolje, ko je prevajala diskusijo v evropski komisiji v Madridu.

Nekdanji dijak Peter pošilja erotična sporočila svoji izvoljenki, ki jih nehote prebere hči Maša. Ko se pojavi državni podsekretar Andrej Suhi, ki je dvajset let starejši od Maše, čistilka Marija partnerje zameša, naredi zmedo, ker glede na starost ne ve, kdo je kdo. Vmes pride do dodatne zmede, ker lezbijke zbirajo podpise za enakost pred zakonom tudi v Olgini hiši.

Na koncu se presenetljivo vse po komedijsko razplete v spoznanju, da je družina v krizi in da obstajajo vse vrste partnerski odnosi. Skratka, to je satira na človeške lastnosti in na to, da smo vsi krvavi pod kožo, četudi smo pedagogi ali teologi. Norčuje se iz tako imenovane tradicionalne družine in raznih zbiranj podpisov za referendume. Po drugi strani pa nosi tudi nostalgično noto, saj avtor ugotavlja, da je ena od nesreč sodobnega človeka osamljenost, ki se je vsi bojimo.

Avtor in režija: Tone Partljič

Scena: Andrej Jurkovič

Šepetalka: Danila Vozelj

Razsvetljava in zvočni efekti: Rok Mlaker

Vodja predstave: Marjan Vozelj

Glasbeno vodstvo: dr. Inge Breznik

Kostumografija: Metka Ajhmajer

Igralci:

Rosvita Domanjko, Anka Fingušt, Majda Cenc, Danila Vozelj, Nevena Josipović, Anica Jurkovič, Mirjam Klavz Dolinar In Dragan Grgić – udeleženke parade ponosa